Tri leta so minila, odkar sem bila na Caminu in prehodila več kot 700 kilometrov dolgo pot. Danes sem po dolgem času vzela v roke dnevnik, ki sem ga pisala na tej poti.
Berem in jočem. Natančno se spomnim vseh težkih trenutkov na začetku poti, ko me je zdelovala vročina, ko so me bolele noge, ko sem spala še z desetimi drugimi v isti sobi, kjer so vsaj štirje od njih smrčali. Pomagal mi je Balašević, ki sem ga včasih poslušala tudi celo noč. Đole, ti si car!
Na začetku me je bilo strah vsega; kje bom spala, koliko kilometrov moram prehoditi, ali me bodo bolele noge, a bom imela kje priložnost oprati stvari. Skratka – vse sem hotela imeti pod kontrolo, vse vnaprej načtrovano, podprto z dobro mero strahu. Pa seveda sem imela pretežak nahrbtnik, kjer so bile tudi stvari (tiste za vsak slučaj), ki jih nikoli nisem zares potrebovala.
Po približno desetih dneh hoje in dvomih o smislu te poti, spoznam, da preveč držim stvari pod kontrolo, da nisem odprta novim stvarem, da ne znam videti lepih stvari, da me napačna prepričanja ovirajo, da bi zares svobodno hodila po tej poti.
In potem počasi, kot čebula, ki jo lupiš, plast za plastjo, so odpadali vsi strahovi, spustila sem kontrolo in se prepustila vsemu, kar mi je bilo namenjeno na tej poti. Sprejela sem, da je pot polna čudežev, če sem odprta, če se prepustim in znam videti lepoto v vsem.
In takrat sem začela uživati. Nič več me niso bolele noge, nič me ni skrbelo, kje bom spala, ker sem zaupala, da bom dobila najboljše možno prenošišče. Ni me skrbelo ali sem prehodila dovolj kilometrov, ker sem verjela, da bom prišla pravočasno na cilj. Nisem se obremenjevala s tem, ali bo spet kdo smrčal celo noč; ker sem si vsake toliko privoščila svojo sobo, da sem se v miru naspala.
Nič več me ni bilo strah, prepustila sem se in uživala. Vse odvečne stvari iz nahrbtnika sem zapakirala in jih poslala domov. Kakšno olajšanje, kakšna svoboda, kakšna sreča!
Takrat sem zapisala v dnevnik: “Če si pozitivno naravnan in odpreš srce, pride k tebi vse, kar potrebuješ!”
Camino je pot in življenje je pot. Šla sem na pot, da sem spoznala:
da je vsaka oseba, ki jo srečam v življenju, pa najsibo prijatelj ali sovražnik, v bistvu znanec iz Camina.
Da je za vse poskrbljeno.
Da je potrebno odpreti srce in zaupati.
Da je vse odraz mojih misli.
Da sta hvaležnost in ljubezen odgovor.
Da nikoli ne smem soditi drugih in da je dobro biti do drugih prijazen, kajti jaz sem ti in ti si jaz.
Da je življenje polno čudežev, samo prepustiti se moram in jih znati videti.
Da sem prijazna do sebe in se imam rada, ker sem v redu, točno takšna, kakršna sem.
In če vsega tega danes ne znam prenesti v vsakdanje življenje, se nisem naučila ničesar.