Kava brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez laktoze, kruh brez glutena, pivo brez alkohola, torta brez sladkorja, jogurt brez maščobe in …
Če že vsemu odvzemamo bistvo, ali smo tudi življenju odvzeli smisel?
Živimo v družbi izobilja, kjer imamo vse in še več od tega kar potrebujemo. Še nikoli ni bilo na policah toliko knjig o sreči in samopomoči, še nikoli toliko nasvetov in pripročil v smislu »kako do sreče v treh korakih«, pa se vseeno počutimo prazni, osamljeni in ujeti.
Kje je tista čudežna tabletka, ki nas bo odrešila vseh problemov, polepšala življenje in pripeljala princa na belem konju? Mogoče jo bodo kdaj izumili in bomo živeli »happily ever after«. Do takrat pa se bomo morali znajti sami. Čeprav nam družba govori, da izpolnjeno življenje pomeni imeti najboljše ocene, študirati na prestižni fakulteti in imeti posledično dobro in lepo plačano službo, pa prav dobro vemo, da pot do notranje izpolnitve in zadovoljsta leži nekje drugje.
Verjetno je problem ravno v tem, da iščemo pot do lastne sreče vsepovsod, le znotraj sebe ne. Pa sploh vemo, kdo smo in kam želimo priti? Če te nekdo vpraša, kdo si, imaš takoj pripravljen odgovor v stilu kaj je moja služba, kako mi je ime, koliko otrok imam in kje živim. Ampak to je samo nalepka, s katero se poistovetimo, da se v tem objemu počutimo varno in domače. Identificiramo se s svojo službo, položajem in nazivom. Vendar je vse to, daleč od tistega kar smo.
Ko poskusimo odstraniti vse te sloje, vse te nalepke, ki nas v bistvu oddaljujejo od vsega kar smo in od bistva življenja, se počasi osvobodimo in približamo sebi, svoji pravi naravi in viru. Kajti priti do sebe je naša prioriteta. V tem nenehnem vrvežu in natrpanem urniku nujno potrebujemo nekaj časa samo zase. Mir in tišino. Stik s sabo. In ko najdemo ta mir obrnemo našo pozornost vstran od vseh negativnih puščic, ki nas dnevno obletavajo. In obrnemo pozornost, tja kjer je prostor za hvaležnost.
Kajti ni sreča tista, ki nas naredi hvaležne, ampak je hvaležnost tista, ki nas naredi srečne. Ena mala radost in hvaležnost naenkrat.
Izpololnjeno življenje se gradi iz malih koščkov. In smisel ni v več, hitreje in višje, ampak v manj, počasneje in uravnoteženo.