Popolnoma nič ni narobe s tem, če izrazim svoje občutke, svojo žalost. Je že res tako, da živimo v obdobju, kjer mora biti vse oh in sploh. Kjer lažna pozitivnost postaja toksična in nas zastruplja. Da ne bo pomote, tudi sama nisem pristaš jokanja in stokanja in kazanja s prstom na krivce okoli sebe. Nisem pa niti pristaš te lažne pozitivnosti, ki preplavlja družbena omrežja in pod katere težo padajo predvsem mladi in vsi, ki iščejo srečo in zadovoljstvo zunaj sebe.
Zakaj sem žalostna?
Evo, zato, ker:
- se delimo na leve in desne
- gledam na kakšen način se širi panika in strah med ljudi
- počasi izgubljamo lastno pamet in se obnašamo kot marionete v službi velikih
- gledam kako se zapirajo male luštne trgovine, trgovski centri pa rastejo kot gobe po dežju
- vidim strah in vdanost v usodo v očeh ljudi
- ker politiki počno kar želijo, kadar želijo, mi pa smo navkljub demokraciji le ovce
- davkarija preganja mojo hči, ki študira v tujini , da plača dohodnino od žepnine, ki jo dobi od doma
- vsak gleda le na svojo rit
- ne morem odpreti niti ene internetne strani brez navala oglasov
- se spomnim, ko smo se v gimnaziji učili o romantiki in se delali norca iz profesorice, ker je konstantno in s predirjivim glasom povdarjala, da je njih – romantike, svet bolel, danes pa razumem kaj pomeni beseda »svetobolje«
- ker je vse samo še politika in denar, birokracija in instagram.