ZA GOSTILNO PA CERKEF JE NIGDAR NEJ KESNO

Dostakrat je bilou že kesno, gda smo prišli gor na Goričko. Ali – za mené nigdar prekesno, ka ne bi fčasi odišla do Rudija. Samo preoblejkla san se in šla čez travnik, ta prejk do njegove kuče. Ponavadi je bilou fse odklenjeno. Plave vhodne dveri, na ganki pa se-pa-ta obešene zaprane cote. Stoupin notri  in iden čez kmični hodnik direktno v njegovo ižo. Sedo je pouleg zakürjene peči, kadiu in usta so se njemi raztegnola v šürki nasmeh, gda me je zagledno. F ton njegovon nasmehi z enin samin zoubon je bilou telko radosti, ka je fse, ka san slaboga prnesla s seuf, tisti moment spadnolo fkraj.

“Ideva v gostilno?” me je prvo pito in me pogledno kak mali nagajivi dečko.

“Rudi, kesno je že!” san pravla, kak da bi mi že gda bilou žmetno v gostilno iti.

“Naš ka?” me je pogledno tak, čisto resno: “Neka ti poven: za gostilno pa cerkef je nigdar nej kesno!” In se je nasmejo, saj je že znau, ka va na konci itak šla ta, kama je rad odo on, ge san se pa tüj nikdar nej preveč branila.

Do gostilne je dober kilometer, pa sva sigdar šla z avtojon, saj je biu Rudi že stari, pa betežen; žmetno je odo, še žmetnej pa je diho od vseh čikof, ka jih je skado. Pa še tak sakramensko fajn njemi je bilou, ka me püsto čakati v avtoji, spodaj pred njegovo kučo. Te pa je prišo doj po brejgi kak car, s šilt kapo pa s čikon v lampaj, srêčen kak malo dejte.

Pa sva šla.

Ponavadi sva pila sakši svoj špricer,  on pa je sakšomi, ka ga je srečo, povedo, ka njemi ide. Tak fajn ga je bilou poslüšati … v njegovi preproustosti je človik najšo cejli küp modrousti. Meu je še tisto zdravo kmečko pamet, kere je gnes na žalost fse menje. Tak sva sedela kakše pou vöre, ges san bole poslüšala, kak gučala, on pa se je razgučo. Gučo je, se smejo, preklinjo, pa dostakrat se je čemeriu na fse okouli sebé. Fse je dau vö s sébe, saj je bila tou za njega rejdka prilika. Rejdko je šou med lidi, še redkeje je koga srečo.

Živo je čista san na svojon brejgi, v svojon svejti.

Kak rada san mejla tej njegof svejt.

Preprousti, pa tak bogati, iskreni, dostakrat tüdi otroško nagajivi.

Rudija že dugo nega več, je pa v mojon spomini ostala takša posebna toplina; sakšič, gda iden mimo njegove kuče,  se spoumnin njegove tople künje. Ge je fse bilou tak pristno, iskreno in kama je nórost toga svetá nej mejla fstopa.