WORK IN PROGRESS

Pravijo, da je edina stalnica v življenju sprememba. Res je. Včasih nas okoliščine prisilijo v spremembo, spet drugič se za spremembo odločimo sami. Odločimo se takrat, kadar enostavno ugotovimo, da smo na nekem področju obstali, da ne znamo naprej ali da se nam znova in znova ponavljajo iste scene in se vrtimo v krogu kot hrček v kolesu. Se pravi, da imamo neka prepričanja, vzorce, ki bi jih bilo dobro spremeniti, zamenjati. Kako se spremeniti, kako zamenjati stare programe v našem umu? Drži pa tudi to, da če želimo pridobiti nekaj novega, se moramo odpovedati nečemu staremu.

Pa primerjajmo osebno spremembo z obnovo hiše.

Ugotovimo, da hiša v kateri bivamo, počasi potrebuje obnovo, saj pušča streha, ponekod se nabira vlaga, nekatere stene bi bilo treba podreti, da pridobimo več prostora, pohištvo je dotrajano in potrebno ga bo zamenjati. Ko pomislimo na to, se nam kar stemni pred očmi od obilice dela, ki nas čaka.

Ampak – odločeni smo, da to naredimo in pika. Lotimo se prenove in smo na začetku polni energije. Delamo, polni elana in se veselimo tega, kako lepo bo, ko bo vse gotovo. Jaaa, na začetku je vse enostavno. Potem pa nam delovna vnema počasi pada, nimamo energije, utrujeni smo. Sprašujemo se, zakaj smo se sloh lotili prenove, saj je zalogaj prevelik. Preklinjamo, se jezimo, loteva se nas obup. Zunaj pred hišo pa kup starega materiala, ki bi ga bilo potrebno odpeljati na odpad. Kaj zdaj? Nazaj ne gre. Starih strešnikov ne moremo zložiti nazaj! Treba bo najti energijo in voljo za naprej.

“Nema odmora, dok traje obnova,” bi rekli naši sosedje. In se lotimo spet. Počasi gre. Vmes pride kup nevščečnosti, ki jih nismo pričakovali. Kak dan smo čisto brez volje in ne vidimo konca. “Pa naj gre vse nekam! To je preveč, ne zmorem, nikoli mi ne bo uspelo … Zakaj smo se sploh lotili prenove, saj je bilo prej tudi v redu?!” Vse to so misli, ki nam rojijo po glavi.

No, tako je tudi, ko se odločimo za spremembo, za osebno rast. Ne gre čez noč. Žal. Čeprav živimo v instant časih, kjer se vse dogaja z bliskovito hitrostjo. Pogoltneš tableto in … že se počutiš bolje. Super. A simptomi ostanejo. Tlijo nekje tam zadaj in slej ko prej spet zagori.

Toda mi želimo trajne, dolgoročne spremembe. Ne samo gasiti požar. Želimo se počutiti bolje, biti bolj zadovoljni, srečni in izpolnjeni. Želimo hišo s celo streho, varnimi zidovi in lepo notranjostjo. Vse to pa ne pride čez noč. Za trajne, dolgoročne spremembe potrebujemo veliko količino volje, odločnosti, vztrajnosti, potrpljenja ter sočutja. In čas. Tako kot narava. Ali kot bambusovo seme; ko ga posadimo, se z njim prva leta ne zgodi nič. Šele v petem letu, odkar ga posadimo, zraste majhen poganjek, ki potem zelo hitro zraste tudi do 30 metrov visoko. Za spremembe v osebni rasti potrebujemo prav toliko volje kot, ko gremo obnavljat hišo.

Ne glede na vse – imamo izbiro, kam usmerjamo svojo energijo. V problem ali rešitev. Zmorem ali ne zmorem? Vztrajam ali odneham?  Ker, kakorkoli se odločite, imate vedno prav.