Občutek lastne vrednosti je nekaj, česar sem se jaz naučila zelo pozno. Tega nisem imela vgrajenega serijsko. Ni prišlo v paketu. To sem morala naročiti kot dodatno opremo in jo naknadno vgraditi. A se je izplačalo.
Veste o katerem občutku vrednosti govorim, ne? Tistem ja, zaradi katerega pregorevamo, ko se dokazujemo na vse mogoče načine. Ko delamo do onemoglosti. Ker če delaš si vreden , drugače pa ne. Tistem občutku vrednosti, zaradi katerega si nadevamo vse mogoče maske, da bi bili sprejeti, da bi bili všečni. Da bi imeli čimveč »lajkov« na Facebooku. Trudimo se na vse mogoče načine biti všečni, biti sprejeti, biti vredni.
Na tem mestu bom delila zgodbo meni zelo drage osebe. Moja prijateljica Tanja, je pri svojih še ne polnih 40ih doživela možgansko kap. Prej polna energije, uspešna, mama dveh takrat mladoletnih otrok je čez noč izgubila skoraj vse sposobnosti, ki so za nas, same po sebi umnevne. Tanja se je morala ponovno naučiti hoditi, pisati, zavezati si čevlje in v roko prijeti stvari. Zelo počasi je napredovala. A vsak napredek, ji je prinesel voljo za naprej. Jaz jo neizmerno občudujem. Njena volja, pozitivnost in energija so jo pripeljali do tega, da lahko danes počne stvari, ki jih ima rada, da ne najde nobene ovire na poti, zaradi katere bi lahko rekla, »jaz pa tega ne zmorem«. Letos se je že tretjič udeležila teka »Wings for life«.
Tanja kapo dol!
Ona danes ve , da je vredna, zato ker je. Hvaležna za male stvari v življenju, ki jih mi sploh ne vidimo več. Kot zavezati si čevlje naprimer. Je to kar je in se ji ni treba nikomur dokazovati. Ker je krasna in čudovita točno takšna kot je. Počuti se vredno in počuti se sprejeto. Ker ima občutek lastne vrednosti in ker je sprejela sebe. Življenje je zanjo postalo lahkotno, kljub vsem težkim stvarem ki jih je dala skozi.
Ne čakajmo, da nam življenje naloži težke preizkušnje, skozi katere bi se naučili osnovnih stvari, ki bi jih morali dobiti v otroštvu. Osnovnih stvari, kot so občutek lastne vrednosti in ljubezni do sebe. Z napačno naravnanostjo ljudi, ki so nas obkrožali, smo si zavili »štrik« okrog vratu. Naložili smo si težko breme vseh »moraš«, »ne smeš« in »moral bi«, zaradi česar si dopovedujemo, da bi bili vredni, če bi bili »še boljši«.
Nismo odgovorni za program, ki smo ga dobili v otroštvu. Kot odrasli ljudje pa smo 100 odstotno odgovorni za njegove popravke.