» A si v redu?«, me kliče prijateljica prejšnji teden. »Ne, nisem«. In ji navržem cel kup sranja, s katerim sem se trenutno ukvarjala. Sranja, ki ga ponavadi pometemo pod preprogo, včasih morda tako globoko, da se ga skoraj ne spomnimo več. Pa čisto nič se ga ne sramujem in čisto nič težko mi ni priznati, da je tudi to del mene.
Kajti zame biti duhoven, pomeni med drugim tudi, biti iskrena do sebe. In če sem iskrena do sebe, si lahko priznam, da so negativna čustva del mene in jih sprejemam. Pa v bistvu, ne vem zakaj smo jim nadeli negativni predznak. So samo čustva, ki so del mene in nas vseh. In z njimi sem popolna, prav tako, kot vi z svojimi.
Danes je zelo popularno mišljenje, da moramo biti vedno in za vsako ceno pozitivni. Seveda ni s pozitivnim razmišljanjem čisto nič narobe. Ampak ne na način, da se prikrije negativna čustva, da se pretvarjamo, da je vse lepo in oh in sploh. Nekje globoko v nas pa se še vedno skrivajo čustva, travme, strahovi, ki jih je potrebno spraviti na površje.
Pa ni potrebno, da jih jemljemo kot sovražnike ali se jih celo sramujemo. Če hočemo zopet postati celi in radostni, se moramo soočiti z njimi, jih sprejeti kot del sebe, objeti to svojo temo in jo vzljubiti. Prav tako kot dež, ki pride in zalije zemljo, da lahko nekaj zraste.
Ja, danes je v mojem srcu oblačno in deževno, in sprejemam to.