Nov dan, nova preprosta stvar, ki smo jo ljudje napačno razumeli. Uspeh. Pojem, zaradi katerega med nami namesto mostov nastajajo prepadi. Z njim se verjetno obremenjujete vsak dan, dvomite vase, se primerjate z drugimi … skratka, povzroča vam več sivih las kot senilnost. Kajti, ko se človek zave, da ni skladen z družbenimi normami in veljavnimi normativi, ga prevzame občutek manjvrednosti. Toda s kom se primerja? Vprašajte se: ali želite biti takšni kot vsi, ali bi bili raje sami svoji? Kajti, . Takrat se vedemo nenaravno in s tem nehote poudarjamo tisto, kar želimo prekriti. Bojevanje s kompleksom prinaša še bolj neprijetne posledice, kot je kompleks sam. Odstranimo ga lahko le tako, da se nehamo primerjati z drugimi in preklopimo pozornost na svoje odlike. Če je luč usmerjena na prednosti, ki jih imamo, če si jih dovolimo izraziti in razvijati, takrat smo uspešni.
Pa če bi nam bilo postavljeno vprašanje, kaj je uspeh? Kakšne odgovore bi prejeli? Sam bog ve, kaj točno, a obstaja velika možnost, da se bodo ob vsaki omembi uspeha za vogalom skrivale stvari kot so denar, dobra pozicija v službi, ugled v družbi, izgled … torej materialne stvari. V bistvu pa definicija uspeha sploh ne obstaja. Za nekoga je uspeh biti dober zdravnik, za nekoga drugega dober oče. In spet bom citirala mojega Đoleta, ki pravi: »princip je isti, sve su ostalo nianse.«
Danes je veliko ljudi , ki jih definiramo kot uspešne, v bistvu nesrečnih. Ker niso sledili svojim ciljem, ampak normam družbe, družine, oziroma okolice, kjer so se hoteli dokazati. Še vedno vzgajamo svoje otroke v duhu, pridno se uči, imej same petke, da boš imel potem dobro službo in boš uspešen. In kam nas to pelje, oziroma nas je že pripeljalo? V družbo uspešnih nesrečnikov, kjer nas je pehanje za uspehom pripeljalo tako daleč, da danes za sindromom izgorelosti zbolevajo mladi, že na začetku svoje kariere.
Kajti niso vsi uspešni ljudje srečni, so pa vsi srečni ljudje uspešni.
Zato mislim, da je čas, da spremenimo svoje prioritete.