Odkar se spomnim, me je strah višine. Zdi pa se mi, da je z leti ta strah postajal vse večji in večji. Spomnim se vožnje z gondolo na skoraj 3.400m visoko Marmolado. Kolena so se mi tresla, tako da je samo domač šnops pomagal, pa » Čebelar«, ki smo ga s prijatelji peli na poti do vrha. Predstavljate si lahko, da preostalih nekaj Italijanov v gondoli ni bilo najbolj zadovoljnih. A mi se nismo dali motiti in tako smo s pomočjo Lojzeta Slaka družno premagali moj strah. Bilo je kar nekaj dogodivščin s tem mojim strahom, tako da me je sin na res visokem mostu, ki smo ga prečkali s kolesi, krstil za »Višiner Zajca«. Nikoli pa me ni bilo strah višine v avionu, ki je bil kar 25 let moje delovno mesto. Tam sem se počutila varno. Je bila pač služba in nikoli nisem pomislila na strah zaradi višine, no, pa tudi drugače sem se v avionu vedno počutila varno. Še danes zelo rada potujem in se vedno veselim vsakega vzleta in pristanka.
Ker je moja družina nekako povezana z aviacijo, smo imeli družinsko srečanje ob praznovanju diplome moje nečakinje kar v Slovenj Gradcu na letališču. Bilo je v začetku pomladi in padalci so se pripravljali na prve skoke v sezoni. Gledala sem jih skozi okno in razmišljala, da si tega pa res ne bi nikoli upala. Čeprav me je mikalo. No, pa pride vodja teh padalcev do nas in vpraša, če bi kdo želel skočiti s padalom v tandemu. Še danes ne vem, od kje je prišel glas, zaslišala sem se reči: » Jaz bom!« Vsi so me začudeno pogledali, saj so vedeli za moj strah pred višino. » Ti boš skočila?«
In sem šla. Kot, da je nek glas, globoko v meni rekel, daj, sooči se s svojim strahom. In že sem imela oblečeno padalsko opremo. Strah me je bilo tooooliko, da tudi glasu nisem več spravila iz grla, medtem ko me je moj padalski inštruktor pripravljal za skok. Samo kimala in odkimavala sem še lahko. Tudi ko smo se vkrcali v avion, sem bila tiho kot miš, lahko si slišal samo bitje mojega srca.
Povzpeli smo se na višino 4.000m, po moje sem bila bleda od strahu, glasu itak nisem spravila iz sebe, srce mi je divje razbijalo, ko so se odprla vrata aviona. Trenutek čiste groze. »Gremo«, je rekel inštruktor. Sedela sva na robu avionskih vrat in gledala dol in takrat sem mislila, da bom umrla od strahu. Pomislila sem, če si upam zdaj skočiti, potem si upam vse. Zakričala sem in se vrgla v praznino. Kar nekaj časa je trajalo preden sem upala odpreti oči, verjetno šele takrat, ko se je odprlo padalo. In potem tišina in tisti prekrasen občutek svobode, ko imaš ves svet pod sabo. Neprecenljivo. Po pristanku in še kar nekaj časa potem sploh nisem mogla ubesediti občutkov. Nisem dojela kaj sem pravzaprav naredila. Je trajalo kar precej časa, da sem umirila glavo in srce in dojela, da sem se soočila s svojim največjim strahom.
Pravijo, da je sreča na stranih pogumnih. Spoznala sem, da premagovanje strahov vedno znova potrdi mojo moč. Medtem ko tisto, česar si ne upam narediti izraža mojo šibkost. Res je, da nam življenje na pot pošilja probleme toliko časa, dokler ne prevzamemo nadzora nad njimi. Ko se soočiš s svojimi strahovi, ti zbledijo in se spremenijo v priložnosti. Pogum nam zvišuje zavest. Bolj ko smo zavestni lažje stopamo po poti, ki smo si jo zadali.
Bodimo pogumni in vzemimo življenje v svoje roke, in ga usmerimo točno tja kamor želimo.