“Rudi, ka ti ka fali?” san ga pitala sakšič, kda san po dugon cajti prišla na Goričko. “Fali, fali,” se je nasmejo: “Šnops mi fali.”
Rad je meu šnops, moj Rudi, ali nikdar san ga nej vidla, ka bi biu pijan. “Tou nücan bole tak, zavolo zdravja,” je znau praviti. In – očitno je rejsan dau dosta na svoje zdravje. 🙂 Ker smo njemi sakšič, kda smo prišli, nesli flašo šnopsa ta prejk. “Boug plati!” je pravo in odneso flašo boug zna kama, naslednjič pa je biu že pa brez. Kak je biu veseli pa hvaležen si lejko vido v njegovij očaj, pa v ton, kak se je nasmejo.
Nasmej za milijon dolarof. Mene je znau sigdar spraviti v dobro volou, samo ka san vidla tisti njegof edini zoub pa iskrice v očaj. Ja, včasih boug poplača tudi na takši način.
San je živo moj Rudi. Dece je nej mel. Nigdar san pa nej znala, ali je biu oženjeni, ali je meu kakšo ljubav. Pa san ga inouk pitala. En cajt je biu čisto tiho, te pa se je malo kislo nasmejo pa pravo: “Znaš, z ženskami je sama nevola.”
Znan, znan, Rudi, san si mislila; včasi še same sebe ne razmimo, kak bi nas te što drugi. A – tudi z vami, dedi, je dostakrat nevola, pa seeno nekak preživemo fkuper lejpi del življenja.
“Še neka ti poven,” je pravo, tak zamišljeno, malo filozofski: “Boukše je bous po trnji oditi, kak doma trmasto babo meti.” U jebemti, san si mislila, te pa že more meti izkušnje s ten, ka je tak gvušen.
Mogouče je mel tudi znücane podplate od trnja. Ali – od keroga trnja? Tistoga, po keron je odo zavolo trmaste babe, ali tistoga, zavolo kere babe se je odločo ostati san. Pitaj boga …
Zajebano je sprejeti pravo odločitev. Zatou ka dobre odločitve pridejo z izkušnjami, izkušnje pa pridejo iz slabih odločitev.
No, te pa boj pameten …