REŠEVANJE VOJAKA RYANA

»Mati, pet kužkov imam doma, a rabimo kakšnega?« me kliče sin, medtem ko sva z možem preživljala praznične avgustovske dni v Prekmurju. Po začetnem šoku, ko mi ni bilo čisto nič jasno, mi je razložil vse po vrsti. Ampak »to make this long story short«: zvečer, ko se je vračal domov,  je zaslišal jok in cviljenje, pogledal naokrog in pod avtom se je stiskalo pet drobnih malih kepic.  Ko se je izkazalo, da so zapuščeni, da jih je nekdo odložil, jih je vzel domov in poskrbel zanje. Ko sem naslednji dan prišla domov in jih zagledala, nisem mogla stran od njih.

Pet malih črnih kepic, ki so že raziskovali okolico, se igrali med seboj in že jedli v vodo namočene brikete, predvsem pa veliko spali, stisnjeni skupaj v veliko črno kepo. Čez noč se nam je obrnilo življenje na glavo, dobili smo pet dojenčkov, za katere je bilo potrebno poskrbeti. Nikoli prej nismo imeli psa, čeprav priznam, da sem se zadnje čase poigravala s to mislijo. A prepričanje , da je pes velika skrb, da moraš biti vedno doma, da nimamo kam z njim, ko smo z doma, je prevladalo in tako je naš vrt še kar naprej sameval.

A očitno je imelo vesolje drugačne načrte. In kadar ti vesolje pošlje nov izziv, je čas, da se naučiš nečesa novega. In učili smo se vsi in vsak zase. Naučili smo se veliko o sebi, kako funkcioniramo kot družina, kako čustvujemo, kako se podpiramo in kako znamo skrbeti zase in za druge. In še vedno se učimo. A hkrati so nam prinesli veliko veselja, predvsem pa nas zaposlili, saj smo se ukvarjali samo še z njimi in s tem, kako in predvsem komu jih bomo oddali. Seveda smo naredili vse po uradni poti, le da so kužki, dokler jim nismo našli novega doma ostali pri nas.

Že tako so čez noč na silo ostali brez mame, tako so pa še nekaj časa lahko ostali skupaj. Vsak dan smo opazovali njihov napredek in vsak dan so nam bili bolj pri srcu. Prosila sem vesolje, naj prav vsak od njih najde prijazen dom. In prav tako je bilo. Danes gledam slike, ki mi jih pošiljajo njihovi posvojitelji, in prav vsem gre zelo dobro, nekateri v toplih posteljah, spet drugi v svojih košarah v varnem zavetju svojih lastnikov. Neskončno sem hvaležna in pomirjena.

Eden, oziroma psička je pa ostala doma. Ne vem, ali  je ona izbrala nas ali mi njo. Vendar se vse  zgodi z namenom, vedno je v ozadju neka širša slika, ki pa je mi včasih ne znamo videti.  Delovati in spustiti, slišati glas intuicije, zavedati se, da smo prevečkrat osredotočeni na drevo, gozda pa sploh ne vidimo.

A zdaj je tu njen dom. Srečna in zadovoljna raziskuje bljižno in daljno okolico, jaz pa moram priznati, da sem rabila kar nekaj časa, da sem se navadila na nov ritem in navade. V bistvu se še vedno navajam. Pa prepričanje da je pes velika skrb in breme sem zamenjala z novim.  S prepričanjem, da Freya ni breme, je pa odgovornost in nepopisno veselje.