Krasen sobotni, poletni dan. Ko dolgotrajno vročino zamenja prijetna jesenska temperatura in celodnevno rahlo deževje. Prav kot naročeno za brezdelje in branje strokovne literature, ki že nekaj časa sameva na polici. Po nekaj sladkih urah na kavču, pod toplo odejo in prebranih, že kar nekaj poglavij, se oglasi moj vrli um: »Hej, ti gniješ tukaj na kavču, zunaj te čaka pa ograja, ki je potrebna nove barve, terasa je umazana in zavese bo treba oprati in obesiti.« Ko nekaj časa poslušam svoj nemirni um in me te misli spravljajo ob pamet, vstanem in se lotim terase in zaves. Vse lepo in prav. Zavese v stroju, prah s polic na terasi obrisan, vedro za pomivanje tal že pripravljeno. In potem se spet oglasi on: »Hej, neprebrana literatura in danes je dan, kot naročen za to.« Seveda bi lahko vse skupaj spustila z rok in šla nazaj notri in spet ven in notri….”I tako sto puta.”
Pa kdo si ti, ki neprestano godrnjaš in nisi nikoli zadovoljen?
Notranji kritik je moje ime in ti bom delal štalo, ne glede na to, kako se boš ti odločila. Ne bom zadovoljen z nobeno tvojo odločitvijo. Vedno bom imel zadnjo besedo in ti rekel: »kaj pa če…?«
Ta notranji kritik nas pogosto »pozdravi« že zjutraj, ko se pogledamo v ogledalo: »Joj, kako grozno izgledaš. Pa saj ne moreš niti hlač več zapeti. S tabo gre samo še navzdol.«
In potem gre z nami v službo, kjer neprestano godrnja, da nismo dovolj dobri, da tega ne zmoremo in da itak nihče ne opazi, če kaj naredimo dobro.
Ta mali siten možic je z nami tudi v najbolj intimnih odnosih. Lahko se zgodi, da nam šepeta tudi take misli: »Tako ali tako te nima rad. Zakaj bi ti sploh bil/-a komu všeč? Če pokažem vso svojo ranljivost in šibke strani me bo itak zapustil.«
Ja, in kaj zdaj? Kako naj utišam tega malega godrnjača?
Res je, da smo ga navajeni poslušati, saj nas spremlja že vrsto let.
In ker dvomimo in mu verjamemo mu nezavedno dajemo moč.
Če smo mu dali moč, da upravlja z našimi življenji, mu jo lahko tudi odvzamemo. Zavedati se moramo, da je priučen mojster. Nihče od nas se ni rodil s tem godrnjačem, ampak je počasi rastel z nami. In prav tako, kot smo se naučili sprejeti in poslušati ta siten glas našega notranjega kritika, se lahko odločimo in mu odvzamemo moč in glas.
Lahko mu dovolimo, da je samo gledalec in nima nikakršnega vpliva. Opazovalec predstave življenja, ki se odvija tako, kot sami želimo.