Uf, povedala sem, kar mi je ležalo na duši, čeprav je mogoče zvenelo malo grobo in nesramno. A sem čutila, da moram povedati, da moram s svojo resnico na dan. Ja, res sem se mogoče potem še par trenutkov počutila slabo, ker sem bila tako direktna. V bistvu je šlo za pogovor s prijateljico, kjer je obojestranska iskrenost le še poglobila najin že tako lep odnos. Ampak bi bilo lepo, če bi lahko bila vedno iskrena. Mislim, da nisem nepoštena, a dostikrat ne povem tega, kar mislim, in govorim tisto, kar mislim da ljudem ugaja. Nepošteno do njih, še bolj do mene. Zato sem se odločila biti iskrena.
Ker v bistvu si vsi želimo odprtih in iskrenih odnosov, a se pretvarjamo in olepšujemo stvari, da ugajamo drugim in družbi. A če ne bila iskrena in če ne bi izrazila svoje resnice, bi sicer izpadla prijazna in razumevajoča, a bi naložila sebi breme neizrečenega. In breme neizrečenega lahko tišči dalj časa, pa še težko ga je prenašati. In kadar smo neiskreni in se pretvarjamo, se odmikamo od sebe. Odmikamo se od svojih občutkov in čustev. In počasi postajamo odvisni od odziva in mnenja drugih, vse manj pa nas zanima, kaj se dogaja v naši notranjosti. Postopno izgubljamo sebe, svojo pozornost usmerjamo nazven, namesto, da bi se obračali k sebi in bili v stiku s svojo realnostjo.
Če se odločimo biti iskreni, smo v bistvu ubili dve muhi na en mah. Pridemo v stik s sabo, s svojimi čustvi in hkrati se dosti bolj pristno povežemo z drugimi ljudmi. In ker smo vsi med sabo povezani in ker želimo, da nam je na tem svetu lepo, se nehajmo pretvarjati kdo smo. Dajmo maske dol, kajti iskren odnos do drugih in do sebe je pot do samospoštovanja in spoštovanja drugih.