Približno vsake dva dni, oziroma odvisno od tega kolikokrat kaj povprašam gospoda Googla, mi zasveti napis na telefonu, da je čas, da se napolni baterija. Sploh ni variante, da ga ne dam polnit, ko je v rdečem polju. Ker brez telefona pač ne gre. No, vsaj tako se mi zdi. Še dobro, da mi pove, kdaj ne zmore več sam, kdaj rabi dodaten vir energije.
Kaj pa mi? Nam pa ne zasveti rdeča lučka in se mi zdi, da včasih res ne vemo, kdaj je dovolj, kdaj rabimo time-off in priklop na novo energijo. Napolnitev lastnih baterij prelagamo na nek jutri, ki nikoli ne pride. Prelagamo na dopust, na penzijo, na čas, ko bodo zrasli otroci, na čas, ko ne bo več gužve v službi, v stilu, samo še ta projekt, potem pa res…
Potem so tu še mediji, ki nas neprestano bombardirajo z nasveti in informacijami, kako živeti, kje preživeti dopust, kaj jesti in česa ne, kako se izogniti stresu, oziroma se spopasti z njim, kako se bolje razumeti s partnerjem in še in še. Z internetom, in vsemi mediji smo prišli do stanja, v katerem imamo informacij preveč, da bi jih naši možgani lahko pravilno procesirali in obdelali. In spet bom omenila meni zelo dragega kantavtorja Balaševića, ki pravi:
»Sa samog ruba pameti stižu mi strašni saveti, al ja bi da proživim na svoj način.«
In potem rečeš »dost mam vsega, rabim odklop in malo miru«. In vsak najde svoj način kako se odklopi.
Jaz grem najrajši polnit svoje baterije na Goričko, ker rabim samo mir, spokojnost in naravo. In točno tega je tam v izobilju. Žvrgolenje ptičkov, šelest listov v vetru, vonj gozda, pokošene trave, vse skupaj tvori prekrasno in popolno sliko, zvoka, vonjav in občutkov . Ti trenutki so pravi blagoslov in takrat se počutim eno z vsem, kar me obdaja. Zavedam se, da nismo središče sveta, ampak, da ta prekrasen planet delimo z drugimi bitji in rastlinami in zato gojim spoštovanje do vsega, kar je. Zavedam se, da nič ni večno in tako lahko še bolj cenim življenje.
Cenim ga tudi zaradi prijaznih ljudi, ki jih tam ne manjka. Zaradi soseda, ki ti prinese svež paradižnik in papriko z vrta, ali pa sosede, ki ti zaupa star recept, kako se je včasih delal šnops iz janeža. Ali pa preprosto samo zaradi pristnega nasmeha.In smeha, ki ga zaradi miru in tišine slišiš tudi iz sosednjega hriba. Neprecenljivi so ti trenutki, ko si stran od vseh ekranov. Televizije, računalnika in telefona. Ko spoznaš, da je vse, kar potrebuješ že tam, daleč od zaslonov in, da je najboljša in najlepša slika tisti, ki jo narava projecira pred tvoje oči.
Upam, da imate tudi vi svoj prostor, kamor greste lahko napolnit baterije!