Pogugli, pa če ne lajkaš, diliti. Če pa lajkaš, pa lahk folovaš, kasnej pa lahk tud skenslaš. Lahk mi pa na mesenđer pošleš skrinšot, al pa kr kopipejstaš, pa svajpneš, pa šiftneš cel kejs. Drgač pa frizni cel fajl, pa rifrejmi.
No, evo. Tako se danes sporazumevamo . Če bi tole dala prebrati moji babici, bi verjetno mislila, da si dopisujem z marsovci. Da ne bo pomote, tudi v njeni “šprahi” je blo dosti nemških “ausdrukov”, torej izrazov. “Melšpajz”, “širhakl”, “nudelpret” so besede, ki jih še danes uporabljam. Ker še danes ne vem, kako se “širhaklu” reče slovensko. “Pečkodregec”, bi rekla moja sestra.
A ko je babica kaj pisala, tujke zanjo niso obstajale. Samo in strogo pravilno slovensko. Spomnim se, da smo zbirali sličice žvečilnih gumijev Bazooka Joe. Ko si jih zbral dovolj, jih je bilo potrebno poslati na naslov s tem z istim imenom, pa si dobil nagrado. Naša babica, ki je za svojih pet vnukinj pošiljala pismo, je to naredila čisto po svoje. Po slovensko. “Hodi nekan,” je rekla, “Kakša je te to beseda?!” in je na pismo napisala – Bazo Jože, namesto Bazooka Joe.
Danes je pa vse na glavo. Prav trudimo se, da čimveč besed poangležimo. Tudi mi, “s kamene dobe”, se dobimo na prešercu, poslušamo folk, kok dbest sleng majo, pa ga kr kopipejstamo. Kr je to fensi, kul in špon.
Ker se danes pač kopipejsta, pa lajka pa folova. Pa ni toliko problem v jeziku, ki ga uporabljamo, čeprav mi tudi to ni všeč; jaz še večji problem vidim v tem, da to res počnemo, zato to tudi postajamo. Kopipejsteri.
Zbiramo lajke, da bi ugajali. Ugajali vsem in za vsako ceno. Naredili bi vse, da bi nas občudovali, da bi se počutili vredne in sprejete. Potrditve iščemo zunaj sebe, ker smo znotraj prazni; počutimo se nevredne in verjamemo, da nismo dovolj.
Folovamo nekim sfejkanim tipom, namesto, da bi sledili sebi. Sledimo drugim, sebe pa izgubljamo. Ne upamo si biti, kar smo, ampak želimo postati, kar nam narekuje družba in neki novodobni influencerji. To je zdaj nov poklic. Influencer. Svašta.
Kopipejstamo, ker mislimo, da znajo drugi bolje. Dvomimo vase in vedno bolj postajamo robotki, ki sledijo, kopirajo in ugajajo. Dokler se ne izgubimo. Med vso to maso enakih in podobnih. In več ne vemo … kdo smo, kakšni smo, kaj nam je všeč in kaj želimo.
In zdaj, prosim, delite ta zapis. (Šalim se 😉 )
Ne vem, kaj boste naredili vi, vem pa, da si jaz enostavno moram vsake toliko časa vzeti prosto od te internetne godlje, od tega “vse je videti enako” šmorna, od vseh teh wannabe person.
Odklopim in enostavno … sem. Ne sprašujem se, kdo sem, kaj mi je všeč in kaj ne. Ne sprašujem se, kako se bodo ljudje odzvali na nekaj in koliko lajkov, srčkov ali drugih emojijev si bom prislužila. Le sem. In mi tako paše, da vam ne morem opisati. Takrat name vpliva najboljši influencer, kar sem jih kdaj srečala – narava. In imam se čudovito.