Spomnim se tiste neprijetne tišine v ordinaciji, vonja po razkužilu in oddaljenjih glasov na hodniku. Spomnim se tistega groznega stavka, ki je prišel iz ust zdravnice. Kot da ne govori meni; kot da to, kar je povedala, ni namenjeno meni. “Gospa, raka imate.”
Potem pa, kot da bi zarezal vame, kot da bi me novica preklala na pol. Del mene ni verjel, kar je slišal, in ni hotel sprejeti teh treh kratkih, krutih besed. Pomislila sem: “Vse skupaj je velika pomota … pomešali so izvide …” V del mene pa se je ta strašna novica priplazila počasi, kot gosta megla, ki se spusti in je videti, kot da bo vztrajala do pomladi. Ne spomnim se, kako sem prišla ven. Še manj, kako sem se pripeljala domov.
Neeeeeeee! Fuck! To ne more biti res! Jutri me bodo poklicali in povedali, da so zamešali izvide!
Pa me niso. Ne jutri, ne naslednji dan in ne dan po tem.
Tudi, ko sem se pokrila čez glavo in čakala, da se zbudim iz morastih sanj, je vsakič, ko sem zabuhla od joka pogledala ven, bila kruta resnica še vedno tam. Vse se mi je zdelo kot v tisti otroški igri “Kdo se boji črnega moža?”. In vsakič, ko sem pomolila nos izpod odeje, je bil črni mož še vedno tam.
Črni mož z imenom strah.
Strah; saj začneš razmišljati, da je lahko konec, čeprav razumsko veš, da je vse minljivo in boš nekoč res odšel. Na drugi strani pa strah, da boš zapustil to življenje, ki ga v bistvu nisi nikoli v polnosti živel, saj te je bilo strah.
Spoznanje, da življenje na tem planetu ni večno in nelagodje ob misli na smrt … vse to mi je dalo misliti. Kako dragoceno je življenje. In kako prekleto kratko, a ga kljub temu ne znam živeti v polnosti.
Kako me je strah, da bom zapustila to življenje, ki ga nikoli nisem znala živeti brez strahu. Ker mi je črni mož z imenom strah non stop za petami.
Strah, kaj bodo rekli drugi.
Strah, da nisem dovolj dobra.
Strah, biti, kar sem.
Strah pred tem, da mi ne bo uspelo.
Strah izraziti svoja čustva.
Strah, strah, večen strah, ki nas ubija in zaradi katerega si ne upamo polno živeti. Tihi ubijalec, ki preži na nas, vse dokler se ne soočimo z njim in ga priznamo.
Kajti, ko se enkrat odločiš posvetiti nanj in upreti vanj močno svetlobo priznanja, da obstaja, takrat se črni mož razblini. In izgine. Potrebujemo pogum, da si priznamo, česa nas je strah in potrebujemo pogum, da gremo čezenj. Da pohodimo črnega moža.
In jaz se popolnoma strinjam samo z eno mislijo: “Smrt te ubije le enkrat, strah pa večkrat.”
In zatrdno sem se odločila: ne bom umirala na obroke. Umrla bom enkrat in takrat – zadnjič.
❤️?✌️