“Biiip!” se oglasi telefon. In hitro skočiš pogledat, kaj je novega, kdo piše, kdo lajka, komu si všeč in komu nisi. Samo kratek pisk telefona in že prekineš vse in se mu popolnoma posvetiš. Medtem, ko vse ostalo lahko počaka. Samo še rahel poklon – telefonu – manjka in beseda: “Da, gospod, Vam na uslugo!”
Popolnoma smo postali zasvojeni z vsemogočimi napravami. Sklonjenih glav hodimo in pustimo, da nam gospodari majhna, digitalna napravica. Novodobni sužnji postajamo; le da tokrat “gospoda” ne gledamo gor, ampak sklanjamo glavo v zaslon in ne vidimo več ničesar okoli sebe.
Sužnji vseh naprav, ki jim dovolimo, da nam jemljejo pozornost in fokus. Telefon je povsod z nami; na stranišču, v kopalnici … da ja ne bi česa zamudili. Ali pa mogoče zato, da vprašamo gospoda gugla, kako se obriše rit. On že ve. Skratka, telefon je postal naš gospodar, svetovalec, izgovor, uteha, trgovina, leksikon, brez njega enostavno ne gre.
Da ne bo pomote, veliko dobrega so nam prinesle vse naprave, s pomočjo katerih smo “povezani s svetom”. Problem je samo v tem, da se več ne ve, kdo je tukaj gospodar in kdo suženj. Če premoremo to moč, da postanemo gospodarji in mi določamo, kdaj in koliko časa bomo preživeli s telefonom, je vse lepo in prav. To pomeni, da smo dovolj skoncentrirani in pazimo, kam gre naša pozornost.
Če pa tega nimamo in kar avtomatično, ne da bi razmišljali, pustimo pozornosti, da odplava nekam po svoje, smo kot na avtopilotu. In že pograbiš telefon ter kot bi mignil minejo tudi ure, ki jih preživiš na netu in socialnih omrežjih. Ob koncu dneva se potem sprašuješ, kam je šel tvoj čas in zakaj ga ni nikoli dovolj.
Rešitev? Ne vem, verjetno ima vsak svojo. Vsak ima svoje prioritete; vsak se sam odloča, kaj mu je pomembno in čemu bo namenil svoj čas. Premisliti je potrebno, kaj je zares pomembno in potem najti moč, da tja usmeriš svojo pozornost.
Predvsem pa moramo dvigniti pogled od namišljenega sveta digitalnih vsebin nazaj k sebi; k človeku in naravi.