In kako bi dala eno roko, da bi se vrnila v čase brez “obnašaj se letom primerno”.
Vas kdaj prime, da bi ušpičili kakšno neumnost? Mene velikokrat. Da bi komu, ki mi gre na živce, ali pa kar tako, iz čistega miru, pokazala jezik. Da bi bila spet otrok in bi šla skupaj s prijatelji krast sosedova jabolka. Potem bi nas sosed lovil po dvorišču, mi pa bi se skrili za garaže, bosi čepeli in čakali. Čakali, da nas dobijo in pri tem drug drugemu zatiskali usta, da nam ne bi ušel smeh.
Ali pa bi šli na pohod po blokih v soseščini in pritisnili na čimveč zvoncev. Bežali in se režali. Brezskrbno in razposajeno.
Ko je cel svet samo tvoj. Ko je srce polno in nasmeh ne zaide zvečer, ampak se še v postelji smeješ dogodivščinam, ki si jih doživel ta dan.
Ali pa tisto, kda smo mi, deca v Soboti, šli na avtobusno postajo, v najbole zabačeni kiosk na pomfri s česnekon. Mmmmmm. Nigdar pa nigi je nej pomfri tak dober biu, kak v Soboti na postaji. Masten, ka se nan je fse po bradi doj cedilo. Mastne roké smo si zbrisali v lače ali pa v majco, pa dale v lajf.
O, če bi se lahko le za trenutek vrnila v ta “lajf”. In da bi si danes le večkrat dovolila biti ta otrok. Brez vseh “moraš”, “to se ne spodobi”, “obnašaj se letom primerno”, “kaj bodo rekli drugi”, “zresni se”, “ne bodi tako otročja”, “življenje ni zajebancija”in brez vseh ostalih norm, ki so otroka znotraj nas zaprli v kletko.
A še vedno je tu, ta drobna deklica v meni. Dekletce, ki je občudovalo Piko Nogavičko, ki se ni znala odločiti: ali bi postala imenitna gospa ali pa morski razbojnik? In ko je dala na tehtnico vse, kar moraš delati kot imenitna gospa in vse, česar ne smeš, se je pametno odločila. Da bo raje postala – morski razbojnik.