Ali res verjamete, da misli vplivajo na naša življenja?
Verjetno ste dogovorili “da”, če ne, ne bi brali mojih zapisov.
Torej je pomembno, kakšne so naše misli, prav tako, kot je pomembna hrana, ki jo zaužijemo.
Pri hrani se lahko sami odločimo, kaj bomo dali v usta in česa ne. Kaj je dobro za nas in kaj ni. Normalno je, da nas včasih malo zanese. In s tem ni popolnoma nič narobe, če je samo “včasih.”
Kaj pa misli?
Če bi res stoprocentno verjeli, da ustvarjajo našo realnost, bi pustili, da kar prosto letajo naokoli brez nadzora in delajo “štalo”?
Predstavljajte si svoje misli kot kup majhnih otrok, ki ste jih pustili same, da se igrajo brez nadzora. Bilo bi kričanja, joka, pretepa, smeha, grdih besed, cviljenja in še česa. In če bi jih samo opazoval, bi te že od tega bolela glava.
Tako nekako je z našimi mislimi, če jih pustimo, da se “igrajo” same, brez nadzora.
Kup jih je negativnih; v bistvu smo vsak dan bombardirani s slabimi novicami, ki posledično vplivajo na naše misli, čustva in dejanja. Nič čudnega ni, če potem oddajamo to, kar sprejemamo. Ta negativnost nas obkroža celo tedaj, ko imamo “dober dan”. Kajti negativnost pogosto izvira iz nas samih. Se je pa dostikrat sploh ne zavedamo in je ne prepoznamo. Ne samo negativnih misli, nasploh se jih glavnem ne zavedamo. Pač so in veliko jih je in ponavljajo se. In ker je ta vrvež negativnih in pozitivnih misli v našem umu kot kup razposajenih otrok, smo utrujeni, kadar jih le poslušamo.
Rešitev? Kup glasnih otrok potrebuje nadzor.
Nadzor v smislu zavedanja in opazovanja. Se pravi, najprej se jih zavemo, jih prepoznamo.
Pavza.
Se ustavimo, da ugotovimo, kaj so te misli in od kod izvirajo.
Psssss!
Utišamo misli, ki nam ne služijo in ustvarimo prostor za tiste, ki nam bodo življenje izboljšale.
Temu rečemo čuječnost, a je meni ljubša beseda mindfulness.
Torej se zavejmo, kaj mislimo. Šele nato pride sprememba ali zamenjava.
Ko v svojih mislih in besedah prepoznate negativnost, jo lahko začnete spreminjati.
Seveda, pa ne gre čez noč. Zahteva vaš čas in pozornost. Tako kot gruča glasnih otrok. Ampak se splača.
Kajti opazovati skupino otrok, ki se v miru igrajo, medtem ko vi spokojno sedite na klopci, je pravi blagoslov. A ne?