Ravno mi je uspelo umiriti svoje misli in svoj um … sem globoko v “tukaj in zdaj”, v popolnem niču … Sicer ne gledam naokrog, a slišim popolno tišino. Čutim, da je vseh tisoč dvesto udeležencev delavnice – kolikor nas je na tedenskem “umiku” z doktorjem Joejem Dispenzo – prav tako v čisti tišini; lahko bi jo bil rezal in namazal na kruh, tišino namreč. Tedaj pa naenkrat nekaj – zaigra. Telefon.
“Jeb… mat…, kateri idiot je pozabil ugasniti telefon!!?” je bilo prvo, kar mi je šinilo skozi mojo – v tistem trenutku prazno – glavo: “Kreten!” Moje misli so obtožile tipa, ki je sedel v vrsti pred menoj; še zdaj ne vem, zakaj prav njega: “A nisi mogel ugasniti telefona?!”
Poskušam odmisliti glasbo (in kretena pred menoj), a … konec. Konec moje prisotnosti v meditaciji. Vrnitev v um, ki obsoja tistega, ki je bil tako nepreviden in površen, da ni – čeprav so nas opozorili najmanj desetkrat – stišal telefona. Obsojanje v moji glavi in trud, da bi se – neuspešno – vrnila v tišino, je trajalo skoraj 15 minut, ko spet zaslišim … kar zona me je oblila: “A ni to … a ni to komad, ki ga imam jaz nastavljenega za zvonjenje?!?” Kar slabo mi je postalo, ko sem pomislila, da bi prižgan in tuleč telefon lahko bil moj.
Pogledam – seveda. Skoraj sem se vdrla v zemljo … bila sem prepričana, da sem preverila in ga dala v “flight mode” … Ugasnem, tokrat zares, in poizkušam spet … eh … “prošla baka s kolačima” … Razmišljala sem samo še o tem, zakaj sem rabila to izkušnjo. Ali še pomembneje: kaj sem se iz tega naučila.
In kaj sem se?
Naučila sem se, da vedno, ko sodim in obsojam nekoga drugega, sodim sebe. Obsojam del sebe, tisti del, ki ga še nisem sprejela. Vse, kar pri drugih obtožujem, je tudi del mene. Ko obsojam, ločujem. Nekoga (sebe, seveda) naredim boljšega, postavim se visoko, višje nad nekoga drugega. S tem izničujem enakovrednost; s tem zanikam, da smo vsi, popolnoma vsi, istovredni.
Prepričana sem, da ga ni na svetu človeka, ki ni v življenju še nikogar sodil in obsojal. Če ne drugače, je to pri nas skoraj del nacionalne kulture na cesti, v prometu. Stavit grem, da ste koga, ki recimo ni pravočasno speljal iz križišča, poslali nekam. Spet koga drugega, ki vas je prehitel z nadzvočno hitrostjo – vaš ego pa je z isto hitrostjo trpel – ste pozdravili tako, da ste dvignili srednji prst; verjetno ste dodali še kakšno sočno …
Večina ljudi zelo rada sodi, tako smo pravzaprav naučeni, saj je v ozadju znana in stara igra: če je oni manj, sem jaz več. In ego – cvete.
A … ne pozabimo: vsak človek vedno ravna v skladu s svojimi prepričanji. Jih poznate? Veste, kakšna je njegova zgodovina? Kaj ga je pripeljalo, da počne, kar pač počne? Ste bili v njegovih čevljih?! Seveda ne.
To seveda ne pomeni, da se da sodbe enostavno zmečkati kot papir in jih vreči v koš. Ne, tako kot smo se soditi naučili, se bomo morali tega tudi od-učiti. In to traja. Zato se ni potrebno vsakič, ko o nekom pomislimo kaj slabega, slabo počutiti. Le zavedajmo se misli in se vprašajmo: “Kaj mi želijo moje misli povedati?”
Dobro je, da ob tem vemo, da misli niso vedno najbolj pametna zadeva. Naš um je namreč kot mlin in nekaj pač mora mleti; več kot 80 odstotkov misli, ki jih melje, pa je ponavljajočih se. In dobro je, da svojim mislim dopovemo: vedno, ko obsojamo, se delamo, da smo boljši od nekoga.
A z dejstvom, da sodimo, dokazujemo ravno nasprotno.