Če bi mi kdo rekel, da bom doživela to, kar sem včasih brala samo v knjigah, bi zamahnila z roko in se nasmehnila. Prazna mesta, ljudje v maskah, nobenih stikov, strah in negotovost. Vedno sem mislila da pretiravajo ali pa da je to mogoče res neka daljna prihodnost, ki je jaz itak ne bom nikoli dočakala. Tudi, ko se je vse začelo, si nisem mislila, da bo šlo tako daleč.
No, in zdaj je ta znanstvena fantastika moja in vaša realnost. Navajamo se na nov način življenja, ostajamo doma in končno imamo čas za stvari, ki so čakale in smo jih odlašali. Predvsem pa imamo čas zase in drug za drugega. Zdaj, ko smo primorani tako tesno sobivati, šele spoznavamo kako odtujeno smo pravzaprav živeli. V nenehnem hitenju in pehanju za uspehom in veljavo smo živeli en mimo drugega, vsak samo zase, za svoje interese in s svojim telefonom. Bilo je samo še hitenje in norenje.
Kot da je svet bil en velik rdeč balon, ki ga napihuješ in napihuješ dokler ne poči. In zdaj je balon počil. Pok nas je prestrašil, a nam hkrati dal priložnost za rast in možnost, da se kaj naučimo. Zdaj se spet učimo, kar smo že davno pozabili in kar bi morali ves ta čas negovati.
Sebe in svoje odnose.
Mislim da so zdravi in pristni odnosi ena izmed najbolj pomembnih stvari v našem življenju. Čeprav smo mogoče govorili, da so naše vrednote zdravje in medsebojni odnosi, smo v realnosti delovali čisto drugače. Kaj smo naredili za svoje zdravje? Večino dneva smo preživljali v službah, pred računalnikom, zaradi pomanjkanja časa jedli sendviče v avtu, ali pa skuhali nekaj na hitro, v levi roki kuhalnica v desni roki pa telefon, sitni in slabe volje zaradi pomanjkanja časa in večnega hitenja, zvečer pa smo utrujeni padli pred tv do poznih ur. In tako naslednji dan zjutraj še zmatrani od prejšnjega dne ”jovo na novo”.
In kaj smo naredili za svoje odnose? Za njih ni bilo časa. Otrokom smo porinili tablice v roke, da bo mir. Partnerja se nista kaj dosti videla, saj je bil vsak zaposlen s svojo kariero, prenosnikom in telefonom. Za prijatelje pa itak ni bilo nikoli časa. Planirali smo druženja tedne in mesece vnaprej, kot da je to nek projekt, ki ga je potrebno splanirati in potem uresničiti. Popolnoma smo pozabili na spontanost obiskovanja. Ko prideš in pozvoniš. Ker si zaželiš druženja, stika, pogovora, smeha, nasveta, rame za jokanje ali pa preprosto bližine.
In prav to v teh časih najbolj pogrešam. Druženje. Bližino. Hvala bogu za tehnologijo, ki nam na nek način to omogoča. Zoom, Facebook in Meet so trenutno lokacije, kjer se družimo. Ampak to ni isto. Komaj čakam, da virtualni svet zamenjam za pravega. Svet, kjer bomo sedeli zunaj in pili kavo, stali skupaj v preddverju gledališča, v gostilni čakali na prosto mizo, pri frizerju brali trač revije, plonkali pod šolsko klopjo. Svet kjer se bomo spet objeli, stisnili, začutili in smejali.
Smejimo se lahko tudi zdaj, čeprav je situacija resna. Kar pa ne pomeni, da moramo resni ostati tudi mi. Kajti smeh je pol zdravja!
Ostanite nasmejani, ostanite zdravi!