»Diiiiihaaaaj!« se je drl Miguel, ki je stal za mano, »ne slišim te dihati, diiiiiiiiihaaaaaaaj glasneje! Glej naprej, fokusiraj se na svoje srce!« In sem šla, korak za korakom, dih za dihom, kljub temu, da so se mi tresle gate in roke, kot da imam na obisku prijatelja, ki se slučajno piše Parkinson. Kljub temu, da mi je »smrtni švic« tekel po licih in hrbtu, kot da sem pod tušem. Pa nisem bila pod tušem, ampak sem na višini cca 20m, premagovala samo sebe in omejitve v glavi s hojo čez različne ovire, s tem, da je največja ovira, vsaj zame, bil pogled navzdol na beton.
O čem govorim?
O izzivu, ki smo ga imeli v sklopu tedenskega workshopa z dr. Joe Dispenzo. O izzivu, kjer si prisiljen stopiti iz svoje cone udobja, se soočiti s sabo, s svojimi strahovi in omejitvami v glavi. S svojimi omejitvami v glavi, kot so: »tega ne zmorem, nisem dovolj močna, ne bo mi uspelo, prestara sem za to, strah me je, bojim se višine, kaj pa če padem……«
Vse to so misli, ki tudi v vsakdanjem življenju stojijo med nami in našimi sanjami, misli, ki nas ločujejo od tega kar si želimo, oziroma od tega kar bi radi postali. In prav temu je bil namenjen ta izziv. Spoznanju, da lahko presežeš te omejitve, da lahko izklopiš svoj um, kadar ti govori, da nečesa ne zmoreš. Spoznanju, da te na drugi strani teh omejujočih misli, čaka povsem drug svet, ki ga prej nisi zmogel videti.
Kako sem se soočila z izzivom, čeprav sem mislila da ne zmorem?
Tako, da sem se osredotočila na svoje srce in poskusila odmisliti vse, kar se je dogajalo okrog mene. Bila sem 100% prisotna. Tukaj in zdaj, nobene preteklosti, nobene prihodnosti, samo sedanji trenutek. Kadar me je prevzel strah ali misel »pazi padla boš, ne bo ti uspelo« sem se ustavila, si vzela ves čas, ki sem ga potrebovala, da sem se spet osredotočila v srce, predihavala strah in se fokusirala samo na korak, ki ga moram narediti. Pa seveda sem poslušala Miguela, ki me je neumorno bodril : diiiiiiihaaaaaj! Ni pomembno kako dolgo je trajalo, da sem prišla do cilja, pomembno je, da sem prišla. Premagala sem omejitve v glavi in na koncu dvignila roke v znak zmagoslavja in solze so mi tekle po licih: » Yeees, I did it!« . Bila sem srečna in ponosna nase in ko sem, s še vedno tresočimi rokami snemala čelado z glave, zagledam Miguela, ki je ravnokar končal s svojim izzivom. Objela sem ga in se mu z vsem srcem zahvalila za vso pomoč. Rekel mi je: » pojma nimaš, da si v bistvu ti pomagala meni. S tem, ko sem pomagal tebi sem pomagal sebi.«
Pravijo, da se skozi izzive učimo in rastemo. Še vedno imam 173cm(vsaj mislim), sem se pa naučila, da lahko presežem omejitve mojega omejenega uma. Da kadar bom v življenju spet postavljena pred kak izziv, si bom vzela ves potreben čas, bom tukaj in zdaj, predihala vsak trenutek, se osredotočila na svoje srce, odprla fokus in šla korak za korakom. In če bom na tej poti lahko komu pomagala, bom v bistvu pomagala sebi.
Amen!