FERNWEH

Sprašujem se, zakaj v bistvu nikoli nisem marala nemščine. Mogoče zato, ker so doma vedno, ko nekaj ni bilo za otroška ušesa, govorili nemško. Čeprav sem prepričana, da so, ko smo bile že malo starejše, itak vedeli, da vse razumemo. Pa so se naredili “francoze”, še kar govorili nemško; me pa tudi – po “francosko”.

Ali je pa ta moj hate-relationship mogoče zaradi nemških besed, ki ti znajo razparati ušesa. Besed, kot so “Hubschrauber” ali pa “Verboten”.

V osnovni šoli, ko so nas razdelili po razredih, so bili ajevci tisti, ki so se učili nemščino, bjevci so bili mešani razred, carji pa smo bili cejevci, kjer smo se vsi učili angleško. Z ajevci nismo hoteli imeti opravka, bejevce pa smo nekako tolerirali.

Ampak vseeno so bili zame tuji jeziki večja ljubezen kot matematika in fizika. Zato je bilo logično, da sem v obdobju, ko smo imeli najbolj butast sistem izobraževanja, ki je kdaj obstajal – namreč usmerjeno izobraževanje – izbrala jezikovno-družboslovno smer. In kateri jezik sem dobila dodatno, k angleščini in ruščini, ki sem se ju že učila? Nemščino, natürlich.

Ma ja, itak sem jo imela že od doma v ušesih, saj sta bila tudi ORF 1 in 2 programa, ki se ju je pretežno gledalo v naši hiši. Ne vem, kakšen je bil v tistih časih program na slovenski televiziji, vem pa za Rudija Carella, Dalli Dalli in Wetten dass. Da ne govorim o muziki. Poleg Đoleta, ki je bil moja prva ljubav, se je pri nas poslušalo Uda Jürgensa, ki je pil grško vino in še nikoli ni bil v New Yorku. Nemščino za začetnike sva s sestro poslušali na gramofonu, kjer se spomnim samo stavka: “Ich heisse Johann Schmit.” Pa še to je bilo smešno za umret.

Zato mi nemščina nikoli ni delala težav.

Moram pa priznati, da imajo  eno besedo, ki je sloveščina nima, pa tudi ne vem, ali obstaja v kakšnem drugem jeziku. In to besedo naravnost obožujem. Fernweh. Ne vem, kako bi jo sploh prevedla. Še najboljši prevod te besede ima Jasna Zlokić, ki bi rekla: “daljine me vuku.”

Priznam. Že nekaj časa imam Fernweh. Šla bi nekam. Pa ni treba daleč. Samo nekam. Samo k sosedom v Italijo, pa bi bila čisto zufridn. Vsaj zaenkrat. Usedla bi se na osrednji trg kakšnega simpatičnega mesteca, kjer je gužva in kjer se vsepovprek derejo v meni najljubšem jeziku. Kjer so nasmejani, dobre volje in sproščeni. Kjer lahko gledam od sonca razvajene italijanke, oblečene po zadnji modi in tipe z navgor zavihanimi ovratniki, kako pijejo svoj ne-vem-kateri caffe macchiato.

Ali pa k malo bolj oddaljenim bratom v Novi Sad. V ravnico. S prijatelji bi spili kakšno dunjo ali dve kot aperitiv nekje v predmestju. Na Salašu 137 na primer. Skok čez mesto in Petrovaradinsko trdnjavo in na pozno kosilo v Pasent. Usedli bi se čisto zraven Donave, uživali v razgledu, muziki in družbi. In na koncu, ko ne bi mogli vase spraviti niti grižljala več, bi naročili še rezance s makom.