Že dugo te nega, dragi moj Rudi … Ali skouz bole mi falijo tvoji nasveti, modríje, razmišlanja. Rejsan je, ka si cejlo živlenje preživo sân na svojon brejgi, brez kakšne koli velke školé. Nej se ti je trbelo grebsti za točke, brez glavé slediti “nekim novim klincem”, kerin gnes rečemo “influenseri”, se cejle dneve ukvarjati s frizuro al pa punčoki. Nej ti je trbelo guglati, kak se drva sejkajo, kak se sküja čaj, ali pa gledati na Instagrami, kak najležej zaslüžiti miljon – brez toga, ka bi sploj s prston migno.
Zajebano je bilou tvoje življenje, tou vrvlen. Ena vojna, pa drüga, ka o treči sploj ne gučin. Siromaštvo. A bógat si biu. Bógat zavolo toga, ka si biu tak preprosti. Biu si “na ti” z naravo, pa tüdi z drügimi si znau biti preci “na ti”, če me razmiš. Znau si, kak obdržati tej svoj mali svejt, svojo pamet, svoje razmišlanje in svoj mir. Ti si nej nüco umetne inteligence! Mel si svojo, tisto, čisto pravo, kmečko.
Se spoumnin, kak je bilou, kda so ti v poštni kaslc pri kuči začali metati reklame. En čas si biu tiu, pa si se čüdo, ka je zaj tou; te pa, gda je bilou dosta, je pa bilou dosta. Prišo si k nan, ta prejk, pa pravo: “Pa ka je zaj tou? Pa zakoj oni meni te reklame davlejo?” “Ja zato, Rudi, ka boš vido, ka fse se odavle, pa gé, pa kelko košta, pa tak.” “Pa ka so oni nouri? Oni ne vejo, ka ge nücan! Tou znan samo ge! Ne nücan ge toga!”
Pa smo njemi zriktali nalepko za na kaslc, ka je bil srečen. On zna ka nüca, ja, in praf je tak. Ne ven, kama se je zgubo tej “praf”, kda je sakši znau za sebé, ka je dobro, pa ka nej.
Nej, gnes so tü gugl, pa instagram, pa fejsbuk pa ne ven, ka še fse … san že malo prestara za fse te fore fküper. Gnes den ti tej povejo, ka fse nücaš, pa ka je dobro za tebé. Sakši den te bombardejrajo s ten, ka fse je naroube s teuf, ka fse bi mogo spremeniti, pa ka küpiti, ka bi biu ešče bole srečen.
Rudi moj dragi, včasih si mislin … boukše, ka te več nega, neje tej svejt več za tebe. Meni pa fališ ti, tvoj preprousti, iskrêni, mali svejt … Ge se je znalo poslüšati svojo glavou, svojo pamet, pa tomi slediti. Rejsan škoda, ka je gnes zdrava kmečka pamet že tak rejdka dobrina.
In ka lejko sploj napravimo, ka bi bole nücali svojo kmečko pamet?
Nej nan trbej iti nazaj v Rudijove cajte. In nej trbej diplomejrati iz fsega … sploj nej iz ZKP – zdrave kmečke pameti. Moremo se pa nafčiti zdüžiti dobro iz obeh cajtov. Kak je bilou inda, pa kak je gnes … Po pameti nucati tehnologijo, v isti cajt pa ohraniti povezavo z naravo in spoštüvati preprousto živlenje. Zakoj, se pitate? Ka nan nedo drugi gučali. Što smo. Pa ka naj čütimo. Tou naj ostane – samo naše.