“Sometimes you learn”? Da me bo kdaj izučilo? Upam.
Kar nekaj let je že od tega, a velikokrat se mi prav ta dogodek naslika v mislih.
Zakaj le? Je to lekcija? Učna ura? Verjetno.
“Sometimes you win, sometimes you learn”. Včasih torej zmagaš, včasih te pa izuči.
Sestre, sestrične in hkrati najboljše frendice (Polona, Eva pogrešale smo vaju), smo sedele “Pod skalco” pred Križankami in vse na trnih čakale naš vrhunec leta – Đoletov koncert. Bile smo kot najstnice, frfotajoče in drhteče smo klepetale in se hihitale … To je tisti občutek, ko ti od veselega pričakovanja srce kar nabija, vesel si, da bi objel ves svet; kot da pričakuješ svojo največjo ljubezen.
“Si predstavljaš, da pride zdaj Đole mimo?” reče ena.
In – ni bilo treba več – naša domišljija je zagorela kot suh papir. Živo smo si predstavljale, da pride mimo naš Đole in sanjale, kaj vse bi mu povedale. Leta in leta je bil z nami v najbolj veselih trenutkih in tudi v tistih malo manj srečnih. Cel repertoar besed smo imele v rokavu. Kako ga imamo rade, kak car je, kako smo ga poslušale že od malih nog, in da znamo skoraj vse njegove komade na pamet.
Da nas s svojo glasbo vedno vrže v času nazaj … v trenutek, ko smo ga slišale prvič. Kot “Prva ljubav”, saj veste.
Kako nas le njegov glas, ki je … aaaahhh … odnese nekam. In še in še je bilo idej, kaj bi mu povedale.
Ko se tako pogovarjamo, zatopljene v svoje namere, pogledamo gor in … Tam je. On! Zagledamo ga, kako gre proti naši mizi s tisto tipično nonšalantno pozo in rokami v žepih. In potem … počasi … mimo nas.
Obsedele smo tam. Kot prestrašene najstnice in … tišina. Ničesar ni bilo slišati in trenutek se je razblinil v nič.
“Otišo on.” In vedno, ko se spomnim na ta dogodek, mi pride na misel Radetov stih, ki zna to povedati z najbolj seksi glasom ever: “Još malo šetnje uz more i gotovo.”
Z Đoletom nam na žalost ne bo več dano. Odšel je, zdaj pa zares.
A to ne pomeni, da je prepozno za vse.
Ampak vseeno: “faličeš stari, da se poprave stvari.”