Še vedno se rada spominjam svojih šolskih dni, ki so bili dosti bolj brezskrbni in manj stresni kot so dnevi danes. Ampak še vedno se sprašujem, kje bi mi lahko prišlo prav znanje o četrti partizanski ofenzivi in o tem, koliko je bilo tam ranjenih, ali pa o geološki sestavi tal v južnem Sudanu, ali pa o tem, kakšen je bil pridelek pšenice v Vojvodini leta 1975. Vem, da je koristno tudi to znanje, ampak lahko bi se naučila veliko več koristnega, lahko bi nas bolje pripravili za življenje.
Želim si, da bi se naučila:
– da so porazi del življenja, da se iz njih lahko marsikaj naučim in da ni konec sveta, če mi nekaj ne uspe, ampak, da je to priložnost za osebno rast,
– da je dobro biti drugačen, da je potrebno razmišljati s svojo glavo, slediti svojim ciljem in imeti svoje sanje,
– da uspeh ni količina denarja, ki ga imaš, niti pozicija v družbi ali službi, ampak notranji mir in zadovoljstvo,
– da sta sodelovanje in pomoč drugim bolj pomembna kot komolčarstvo,
– da nikoli ne smem soditi drugih, saj ne vem, kakšno bitko bijejo,
– da si je potrebno vzeti čas za meditacijo, za naravo, za to, da najdeš svoj mir, da se lažje osredotočiš in da se lažje spoprimeš z vsakodnevnimi izzivi,
– da lahko utišam svojega notranjega kritika in prebudim tistega malega cheerleaderja, ki bo rekel: »You can do it!«
– da lahko vedno spremenim svoja omejujoča prepričanja, da lahko stopim iz kletke svojega uma in razmišljam drugače, kot sem bila navajena in naučena,
– da ne krivim drugih za vse kar se mi dogaja, ampak, da sem sama kreator svoje usode,
– da je nujno ohraniti otroka v sebi, da še vedno lahko skačem po lužah, hodim bosa po blatu in se vozim na balanci bicikla,
– da na koncu tekmujem sama s sabo, in se mi ni potrebno primerjati z drugimi,
– da me mnenje drugih ne odvrne od moje poti,
– da se ne počutim krivo, če ne vem kaj bi počela v življenju,
– da ni važno kaj delam v življenju, da je pomembo, da to kar delam, delam z veseljem,
– da mi bo znanje kako delujejo davki, kako varčevati za starost in kam vlagati svoj denar, prišlo še kako prav,
– da je pomembno graditi zdrave odnose, in ne vztrajati v slabih,
– da se šola ne konča, ko končaš s šolanjem, ampak se takrat šele začne.
Vsega naštetega me je učilo življenje po končani šoli, pa še vedno ne razumem in ne znam vsega, kar bi potrebovala za mirno, srečno in uravnoteženo življenje. Vem pa, da se bom učila še naprej in sprejemala znanje šole življenja.