Don’t carry the world upon your shoulder so peli The Beatles že davnega leta 1968. Ljudje so verjetno že takrat nosili svet na svojih ramenih, čeprav je bil verjetno dosti lažji, kot je danes. In nosimo ga še danes. Z vsemi njegovimi lepotami in težavami. Saj veste, to je tisto prepričanje, da moraš vsako težavo rešiti povsem sam, pri tem pa postavljaš sebe in svoje potrebe na zadnje mesto? Atlasov sindrom rečemo temu. Po grški mitologiji je bil namreč polbog Atlas eden od titanov, ki je sodeloval v uporu proti Zevsu in moral za kazen nositi nebeško gorovje na svojih ramenih.
Tisti, ki trpijo za Atlasovim sindromom, so prepričani, da so odgovorni za ves svet in reševanje težav drugih. Zadovoljujejo potrebe drugih in se počutijo odgovorne za njihovo srečo. S tem pa pogosto zanikajo lastna čustva, potrebe in želje. Če pa težav drugih ne morejo in ne znajo rešiti, doživljajo občutke krivde. In ko tako leta in leta nosimo vsa bremena drugih in sveta, se upogibamo pod težo in ramena začnejo boleti. Mene ramena sicer nikoli niso bolela, očitno nisem in ne nosim, bremena tega sveta na njih. Sem si pa zlomila ramo in to kar konkretno, tako, da so mi jo »zašraufali« skupaj. Ampak »šraufi« še držijo. Tako, kot se nič v življenju ne zgodi slučajno, se tudi ta moj zlom rame ni.
Včasih se neke stvari, oziroma dogodki, enostavno morajo zgoditi. Kot bi nas neka višja sila prestavila v popolnoma novo situacijo, ker je čas, da se naučimo nečesa novega, da izberemo novo pot. Seveda se na takšne situacije običajno odzovemo z odporom.
Ker si ne upamo in ne želimo iti naprej, ker je v starem in znanem vse tako domače in predvidljivo. Mi pa se bojimo novega in neznanega in bi rajši ostali tam, kjer smo, čeprav mogoče nekje globoko v sebi čutimo in vemo, da pa vseeno nismo na pravem mestu.
Točno tako sem se počutila v moji stari službi. Moje delo je postajalo bolj ali manj rutina, ki me ni več stimulirala in mi prinašala notranjega zadovoljstva. Nisem bila gospodar svojega časa in svojega življenja. Nekdo drug je določal tempo mojega življenja in znotraj tega ni bilo prostora za osebno rast in razvoj. Vladala je negativna ekipna dinamika, med nami ni bilo vezi in zaupanja, ni bilo pozitivne motivacije. Vedno bolj sem bila nezadovoljna, kar se je seveda prenašalo tudi na življenje izven službe. Korak v novo življenje je bil tik pred mojimi nogami, a bilo me je strah, da bi stopila iz svoje neudobne cone udobja. Omejevala so me tudi napačna prepričanja, pa neke stare vrednote in seveda »kaj bodo rekli drugi«. Vedela sem, da moram stran, pa nisem imela poguma in nisem vedela kako. In je posredovala višja sila, ki je slišala moje prošnje. Zlomila sem si ramo, bila skoraj 8 mesecev na bolniški in tako se je zaključila moja 25 letna kariera.
Seveda se vse zgodi z razlogom, vsaka situacija je priložnost za rast. Ena vrata se morajo zapreti, da se lahko druga odprejo. V mojem primeru je bilo tako, da sem mogla sestopiti iz udobja jeklenih kril, da sem dala priložnost svojim krilom, da zrastejo in da poletim na njih.