»Mati, pet kužkov imam doma, a rabimo kakšnega?« me kliče sin, medtem ko sva z možem preživljala praznične avgustovske dni v Prekmurju. Po začetnem šoku, ko mi ni bilo čisto nič jasno, mi je razložil vse po vrsti. Ampak »to make this long story short«: zvečer, ko se je vračal domov, je zaslišal jok in…
Več
Približno vsake dva dni, oziroma odvisno od tega kolikokrat kaj povprašam gospoda Googla, mi zasveti napis na telefonu, da je čas, da se napolni baterija. Sploh ni variante, da ga ne dam polnit, ko je v rdečem polju. Ker brez telefona pač ne gre. No, vsaj tako se mi zdi. Še dobro, da mi pove,…
Več
Don’t carry the world upon your shoulder so peli The Beatles že davnega leta 1968. Ljudje so verjetno že takrat nosili svet na svojih ramenih, čeprav je bil verjetno dosti lažji, kot je danes. In nosimo ga še danes. Z vsemi njegovimi lepotami in težavami. Saj veste, to je tisto prepričanje, da moraš vsako težavo…
Več
Priznam, da v bistvu še zdaj prav dobro ne vem, kaj je offside. Pri vseh naporih moje ta male, ki je nogometni navdušenec, da bi me podučila o pravilih v nogometu, je že skoraj obupala, ker sem res bolj slab učenec (kar se nogometa tičeJ). Čeprav nisem »fuzbalski fen«, si pa z veseljem ogledam kakšno…
Več
» Zase se brigi«, mi zabrusi tip, ki stopi iz ganc novega Maseratija, medtem ko je parkiral na parkirno mesto za invalide. Nič nimam proti Maseratiju, celo zelo všeč mi je, nič nimam proti mladeniču in mladenki, ki sta stopila iz avta. Sem pa proti, kadar kdorkoli parkira na prostor za invalide, če ni do…
Več
Že nekaj časa je moja jutranja rutina pisanje dnevnika hvaležnosti. Kava v roza šal’ci in zelen zvezek. Hvaležnost je osebnostna moč, ki mi predstavlja zavedanje, da sem hvaležna za dobre, pa tudi tiste manj lepe stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Izražanje hvaležnosti je nekaj najlepšega, kar lahko naredim prav vsako jutro. Biti hvaležna…
Več
»Diiiiihaaaaj!« se je drl Miguel, ki je stal za mano, »ne slišim te dihati, diiiiiiiiihaaaaaaaj glasneje! Glej naprej, fokusiraj se na svoje srce!« In sem šla, korak za korakom, dih za dihom, kljub temu, da so se mi tresle gate in roke, kot da imam na obisku prijatelja, ki se slučajno piše Parkinson. Kljub temu,…
Več
…….ali zarečenega kruha se največ poje. Jaz sem ga pojedla že toliko, da bi bila danes v programu za hujšanje (pod strogim nadzorom), pa še od preveč glutena bi znala imeti prebavne motnje in nevščečnosti z napihnjenostjo. Pa sem se veliko naučila skozi ta moj »nikoli«. Naučila sem se, da ima ta beseda preveliko težo,…
Več
Občutek lastne vrednosti je nekaj, česar sem se jaz naučila zelo pozno. Tega nisem imela vgrajenega serijsko. Ni prišlo v paketu. To sem morala naročiti kot dodatno opremo in jo naknadno vgraditi. A se je izplačalo. Veste o katerem občutku vrednosti govorim, ne? Tistem ja, zaradi katerega pregorevamo, ko se dokazujemo na vse mogoče načine.…
Več
Odkar se spomnim, me je strah višine. Zdi pa se mi, da je z leti ta strah postajal vse večji in večji. Spomnim se vožnje z gondolo na skoraj 3.400m visoko Marmolado. Kolena so se mi tresla, tako da je samo domač šnops pomagal, pa » Čebelar«, ki smo ga s prijatelji peli na poti…
Več