Ta vikend sem bila na duhovnih vajah v tišini. Šla sem z mislijo, da bom malo umirila svojo glavo, upočasnila tempo. V resnici pa sem se srečala z nečim precej močnejšim – s tem, da je tišina lahko presenetljivo glasna. Ko izklopiš telefon, zunanje motilce, pogovore, knjige in vse ostalo, začnejo na plano prihajati misli,…
Včasih se zgodi, da te življenje položi na tla. Ne z udarcem, ampak s tišino, s težo misli, z občutkom, da ne zmoreš. Takrat se zdi, kot da je vsega preveč in ti si enostavno premalo. A prav v teh trenutkih se moraš spomniti, da je v tebi vedno prisotna drobna iskrica. Morda je komaj…
Že dugo te nega, dragi moj Rudi … Ali skouz bole mi falijo tvoji nasveti, modríje, razmišlanja. Rejsan je, ka si cejlo živlenje preživo sân na svojon brejgi, brez kakšne koli velke školé. Nej se ti je trbelo grebsti za točke, brez glavé slediti “nekim novim klincem”, kerin gnes rečemo “influenseri”, se cejle dneve ukvarjati…
Ali res verjamete, da misli vplivajo na naša življenja? Verjetno ste dogovorili “da”, če ne, ne bi brali mojih zapisov. Torej je pomembno, kakšne so naše misli, prav tako, kot je pomembna hrana, ki jo zaužijemo. Pri hrani se lahko sami odločimo, kaj bomo dali v usta in česa ne. Kaj je dobro za nas…
“Biiip!” se oglasi telefon. In hitro skočiš pogledat, kaj je novega, kdo piše, kdo lajka, komu si všeč in komu nisi. Samo kratek pisk telefona in že prekineš vse in se mu popolnoma posvetiš. Medtem, ko vse ostalo lahko počaka. Samo še rahel poklon – telefonu – manjka in beseda: “Da, gospod, Vam na uslugo!”…
Pravijo, da je edina stalnica v življenju sprememba. Res je. Včasih nas okoliščine prisilijo v spremembo, spet drugič se za spremembo odločimo sami. Odločimo se takrat, kadar enostavno ugotovimo, da smo na nekem področju obstali, da ne znamo naprej ali da se nam znova in znova ponavljajo iste scene in se vrtimo v krogu kot…
“Sometimes you learn”? Da me bo kdaj izučilo? Upam. Kar nekaj let je že od tega, a velikokrat se mi prav ta dogodek naslika v mislih. Zakaj le? Je to lekcija? Učna ura? Verjetno. “Sometimes you win, sometimes you learn”. Včasih torej zmagaš, včasih te pa izuči. Sestre, sestrične in hkrati najboljše frendice (Polona,…
In kako bi dala eno roko, da bi se vrnila v čase brez “obnašaj se letom primerno”. Vas kdaj prime, da bi ušpičili kakšno neumnost? Mene velikokrat. Da bi komu, ki mi gre na živce, ali pa kar tako, iz čistega miru, pokazala jezik. Da bi bila spet otrok in bi šla skupaj…
Sprašujem se, zakaj v bistvu nikoli nisem marala nemščine. Mogoče zato, ker so doma vedno, ko nekaj ni bilo za otroška ušesa, govorili nemško. Čeprav sem prepričana, da so, ko smo bile že malo starejše, itak vedeli, da vse razumemo. Pa so se naredili “francoze”, še kar govorili nemško; me pa tudi – po “francosko”.…
“Rudi, ka ti ka fali?” san ga pitala sakšič, kda san po dugon cajti prišla na Goričko. “Fali, fali,” se je nasmejo: “Šnops mi fali.” Rad je meu šnops, moj Rudi, ali nikdar san ga nej vidla, ka bi biu pijan. “Tou nücan bole tak, zavolo zdravja,” je znau praviti. In – očitno je rejsan…