Pogledala sem v tisto meglo, kljub vsemu, čeprav nisem videla dlje, kot do pasjega repa; še dobro, da je ta migal pred menoj. In pomislila … kako poseben dan je pravzaprav danes. Čeprav je samo osemnajsti. Ali tretji. Ali sedmi … In skozi možgane mi je šinilo – zakaj že? Zakaj čakamo na … na kaj vse? Da bomo shujšali. Da bomo ga srečali. Da nas bo poročil. Da bomo kupili ono. Da bomo postavili drugo … Da bodo prišli, da bodo odšli, da … Čakamo in čakamo … in naenkrat ugotovimo, da je – mimo.
Tako je – prisežem! – prav vsako novo leto. Tudi letos ni bilo drugače. 2020, je potrkalo na velika vrata, ta so se na stežaj odprla in … “Bum! Tresk!” je v vsej svoji veličini, pompozno in glasno vstopilo. V bistvu ni prišlo čisto nič drugače kot vsako do sedaj. Veselo in polno pričakovanj. A hkrati je to leto tako zelo drugačno, da je vse, popolnoma vse obrnilo na glavo. Kot v dobrem akcijskem filmu, kjer zamaskirani tipi vdrejo v hišo, premečejo vse omare, čisto vse obrnejo na glavo, za sabo pa pustijo nered in praznino. Čisti kaos.
In ko imaš v hiši nered in kaos, je čas, da začneš stvari postavljati na svoje mesto. Vržeš vstran vse, česar ne potrebuješ več. Nato pa mogoče v vsem tem neredu najdeš tudi nekaj, kar je bilo že nekaj časa založeno in lahko zdaj spet dobi novo vrednost. Uf, veliko dela. A hiša je tvoja in seveda bi se rad dobro počutil v njej, zato se splača zavihati rokave. “Nema odmora dok traje obnova”, bi rekli naši sosedje.
No, pa dajmo.
Vse kar se “špara” za posebne priložnosti, pa naj bo to obleka, prt ali “ta lepe šalce”, vse naj gre v vsakodnevno uporabo. Ne bom več čakala, da pridejo te “posebne priložnosti”. Vsak dan je poseben, vsak dan naj bo priložnost.
Vrgla bom vstran vse ure. Ker rabim samo eno. Tisto ki kaže, da je najbolj dragocen čas tisti, ki ga preživiš z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo. Da si z veseljem vzameš čas za ljudi, ki jih imaš rad in s katerimi ti je prijetno. Tako zelo dragocen je. Tega se bom poizkušala zavedati in ga ne bom zgubljala za nepomembne stvari. Za stvari, ki so prazne in ob katerih se ne počutim dobro.
Vse odvečne torbe, kufre, nahrbtnike, vse bom zmetala vstran. Notri je vsa teža preteklih dogodkov, spominov, ki jih ne potrebujem več in jih ne bom več vlačila za sabo. Naj odide vse, kar mora iti, vse, česar ne rabim več, mi ne služi več in česar več nočem v svojem življenju.
Vsa stara, težka energija naj gre. Samo odprem ji vrata in: “Adijo!” Lahko odide. Zakličem ji še: “Nikoli več na svidenje!”, si pomanem roke, se na pragu obrnem in – nazaj na toplo. Čakajo me prijetnejša in pomembnejša opravila.
Zelo skrbno bom namreč pospravila vse stare slike; vse lepe spomine bom dala na prav posebno mesto. Tako v omari kot v srcu. Pa vse knjige, ki so zame dragocene, pa četudi so njihove platnice zguljene, strani v knjigi pa popisane.
Ko je hiša pospravljena in je vse na svojem mestu, lahko prižgem vse sveče in lučke, jo osvetlim, dodam še kakšno prijetno dišavo in si zavrtim komad: “Horuk v nove čase”!
V čase, kjer je nekaj posebnega vsak dan. Ker je.