Ta vikend sem bila na duhovnih vajah v tišini. Šla sem z mislijo, da bom malo umirila svojo glavo, upočasnila tempo. V resnici pa sem se srečala z nečim precej močnejšim – s tem, da je tišina lahko presenetljivo glasna. Ko izklopiš telefon, zunanje motilce, pogovore, knjige in vse ostalo, začnejo na plano prihajati misli, ki jih običajno skušam preglasiti. Od radosti in lepih spominov do bolečine, dvomov in vprašanj, ki prihajajo globoko od znotraj.
Na začetku je bilo nelagodno. Kot da ne veš več, kam s sabo, ker ni več ničesar, kamor bi se lahko umaknila. Samo jaz in moj notranji svet. In ravno to je bilo najtežje – in hkrati najbolj dragoceno. Ko nimaš več možnosti pobega, si prisiljen ostati. Ostati s tem, kar čutiš. Ostati s sabo. Ostati s tem, kar si.
Tišina se mi je počasi začela kazati kot nekaj zelo živega. Ni bila praznina, ampak prostor. Prostor, kjer sem lahko opazovala svoje misli. Prostor, kjer sem lahko začutila stvari, ki jih v vsakdanjem hrupu sploh ne slišim več. Bolečine, ki jih nosim že dolgo. In tudi drobne radosti, ki so tam ves čas, pa jim ne dam dovolj prostora. In kako neverjetno poln je dan, ko si zares prisoten.
Vikend je potekal v samostanu, v zelo mirnem, skoraj varnem okolju, z reko spodaj, ki je tiho tekla in me spominjala, da se vse premika tudi takrat, ko se zdi, da se je svet ustavil. Narava je vse skupaj še poglobila – jutranja megla, hladen zrak, zvok korakov po hodniku. Vse je vabilo k zbranosti in prisotnosti.
Tekle so solze. Solze bolečine, ki je tako globoko v meni, da jo začutiš šele, ko si v popolnem stiku s sabo. Bolečine, od katere običajno bežimo. A šele ko jo sprejmemo, jo lahko tudi prepustimo. Solze hvaležnosti za vse, kar sem, vse, kar imam, in vse, kar je. In solze radosti, ko spoznaš, da ti je lepo, ko si sam s sabo, da si v bistvu v najboljši družbi. In ko spoznaš, da je resnični svet znotraj tebe, ne tam zunaj.
Ta vikend mi ni dal odgovorov, mi je pa dal nekaj drugega – stik. S sabo. Z deli sebe, ki jih običajno potisnem na stran. Tišina kot nekakšna notranja korenina, ki te drži pokonci, ko je zunaj preveč. In občutek, da je včasih najbolj radikalna stvar, ki jo lahko narediš zase, to, da si preprosto v tišini. In ostaneš. Z bolečino, radostjo in hvaležnostjo.