Včasih se zgodi, da te življenje položi na tla. Ne z udarcem, ampak s tišino, s težo misli, z občutkom, da ne zmoreš. Takrat se zdi, kot da je vsega preveč in ti si enostavno premalo.
A prav v teh trenutkih se moraš spomniti, da je v tebi vedno prisotna drobna iskrica. Morda je komaj opazna, a je resnična.
Iskrica je stik s sabo. Je zavedanje, da tvoja vrednost ne izgine takrat, ko si na tleh. Da si še vedno cel, tudi če se počutiš zlomljenega.
In kar je najpomembnejše: te iskrice ni treba “ustvariti”. Ona je že tam. Tudi v najtemnejših dneh. Tvoja naloga ni, da jo razplamtiš v ogenj, ampak da jo zaščitiš – pred samokritiko, pred primerjanjem, pred prepričanjem, da moraš biti drugačen, kot si. Ko to storiš, iskrica počasi opravi svoje delo. In ti pokaže, da si lahko v redu, še preden je vse v redu.