Verjetno veste, od kod izvira beseda karantena. Če ste pa slučajno pozabili, naj vas samo spomnim. Beseda »quarantine« izvira iz italijanskega jezika- quaranta giorni, v prevodu 40 dni. Kajti v 14.stoletju so v beneški republiki, zaradi epidemije kuge ladje morale 40 dni čakati pred obalo, preden so lahko vplule v pristanišče.
Zdaj pa si predstavljam, da smo mi na tej ladji in čakamo, da nas bodo spustili v to prekrasno mesto. Kako dolgo bomo čakali ne ve nihče, mogoče 40 dni, lahko tudi več. Pa saj v bistvu sploh ni pomembno. Pomembno je to, kako bomo izkoristili ta čas in da si bomo dovolili vzeti trenutek za razmislek, kakšno bo mesto v katerega bomo stopili.
Zdaj hodim po ladji in gledam kako preživljamo te dni:
Vidim, da nekateri ležijo na ležalnikih, berejo časopise, komentirajo kaj se dogaja, iščejo krivce za nastalo situcijo in preklinjajo poveljnjiški most. Spet drugi hodijo okrog z maskami in se izogibajo vsakega, ki ga srečajo in grdo gledajo, saj se bojijo, da jih bo kdo okužil. Tretji se zbirajo v skupine, kujejo teorije zarote, se sprašujejo kdo stoji za vsem tem in imajo vsak dan kakšno novo zgodbo. Nekateri pa so preprosto v svojih kabinah in sploh ne upajo ven, hrano jim dostavljajo in odnašajo iz najbližje kuhinje. Iz nekaterih kabin se sliši vpitje parov, ki se kregajo, nevajeni bivati skupaj na tako majhnem prostoru. V nekaterih kabinah pa vidiš otroke in starše, ki se učijo, igrajo in imajo končno čas eden za drugega ter se skupaj veselijo. Velika skupina ljudi neprestano dela, da lahko življenje na ladji poteka normalno. Peščica ljudi hitro izkoristi nastalo situacijo, sklepa posle, se okorišča in ustvarja ogromne dobičke. Nekateri v podpalubju kartajo, pijejo in čakajo, da vse skupaj mine, ne ozirajo se kaj dosti na svet okoli njih. Obstaja pa tudi skupina potnikov, ki ima končno malo časa zase, meditirajo, se ukvarjajo s sabo, skrbijo za urejenost svoje kabine, berejo in se veselijo mesta, v katerega bodo v kratkem stopili.
Na poveljniškem mostu pa se vsi, ki so svoje komolce že močno obrabili, da so prišli na vrh, držijo za krmilo in odrivajo vsakega, ki bi jim ga hotel prevzeti, pa čeprav jim želijo samo pomagati. Prerekajo se, kdo bo ladjo peljal v pristanišče in skrbijo za to, da so potniki čim bolj pokorni, saj zdaj ko so končno za krmilom ne želijo upora na ladji, želijo samo red in pokorščino.
Vsi pa smo radovedni in se sprašujemo, kakšno je mesto v katerega bomo vpluli. Prav takšno, kot smo mi sami. Če smo prestrašeni in jezni, bodo takšni ljudje tudi tam. Če pa smo dobre volje in pozitivni, se nam bo mesto, v katerega vstopamo, zdelo točno takšno. Možnosti je veliko, izbira je naša.