Pogledala sem v tisto meglo, kljub vsemu, čeprav nisem videla dlje, kot do pasjega repa; še dobro, da je ta migal pred menoj. In pomislila … kako poseben dan je pravzaprav danes. Čeprav je samo osemnajsti. Ali tretji. Ali sedmi … In skozi možgane mi je šinilo – zakaj že? Zakaj čakamo na … na…
Ravno mi je uspelo umiriti svoje misli in svoj um … sem globoko v “tukaj in zdaj”, v popolnem niču … Sicer ne gledam naokrog, a slišim popolno tišino. Čutim, da je vseh tisoč dvesto udeležencev delavnice – kolikor nas je na tedenskem “umiku” z doktorjem Joejem Dispenzo – prav tako v čisti tišini; lahko…
