Spomnim se tiste neprijetne tišine v ordinaciji, vonja po razkužilu in oddaljenjih glasov na hodniku. Spomnim se tistega groznega stavka, ki je prišel iz ust zdravnice. Kot da ne govori meni; kot da to, kar je povedala, ni namenjeno meni. “Gospa, raka imate.” Potem pa, kot da bi zarezal vame, kot da bi me novica…
Dostakrat je bilou že kesno, gda smo prišli gor na Goričko. Ali – za mené nigdar prekesno, ka ne bi fčasi odišla do Rudija. Samo preoblejkla san se in šla čez travnik, ta prejk do njegove kuče. Ponavadi je bilou fse odklenjeno. Plave vhodne dveri, na ganki pa se-pa-ta obešene zaprane cote. Stoupin notri in…
