Pogledala sem v tisto meglo, kljub vsemu, čeprav nisem videla dlje, kot do pasjega repa; še dobro, da je ta migal pred menoj. In pomislila … kako poseben dan je pravzaprav danes. Čeprav je samo osemnajsti. Ali tretji. Ali sedmi … In skozi možgane mi je šinilo – zakaj že? Zakaj čakamo na … na…
Ravno mi je uspelo umiriti svoje misli in svoj um … sem globoko v “tukaj in zdaj”, v popolnem niču … Sicer ne gledam naokrog, a slišim popolno tišino. Čutim, da je vseh tisoč dvesto udeležencev delavnice – kolikor nas je na tedenskem “umiku” z doktorjem Joejem Dispenzo – prav tako v čisti tišini; lahko…
Spomnim se tiste neprijetne tišine v ordinaciji, vonja po razkužilu in oddaljenjih glasov na hodniku. Spomnim se tistega groznega stavka, ki je prišel iz ust zdravnice. Kot da ne govori meni; kot da to, kar je povedala, ni namenjeno meni. “Gospa, raka imate.” Potem pa, kot da bi zarezal vame, kot da bi me novica…
Dostakrat je bilou že kesno, gda smo prišli gor na Goričko. Ali – za mené nigdar prekesno, ka ne bi fčasi odišla do Rudija. Samo preoblejkla san se in šla čez travnik, ta prejk do njegove kuče. Ponavadi je bilou fse odklenjeno. Plave vhodne dveri, na ganki pa se-pa-ta obešene zaprane cote. Stoupin notri in…
Veliko razlogov je zakaj dostikrat s težavo rečemo “ne”. Včasih ne znamo postaviti zdravih meja na poslovnem področju, ali pa ne znamo reči “ne” ljudem, ki so nam najbližje. Dostikrat pa tudi ljudem, ki jih poznamo le bežno in nam sploh niso blizu. Razlog za to se skriva v okolju, v katerem smo odraščali. Če…
Tu pa tam pride prav, da se naredim malo blond. Sem bila pa pred kratkim v situaciji, ko sem izpadla kar fajn blond. V avtu sveti lučka, ki opozarja, da sprednja guma ni dovolj “napumpana”. Ok, par dni se še vozim in mislim, da bo lučka ugasnila sama od sebe. Pa ni. In ker…
Popolnoma nič ni narobe s tem, če izrazim svoje občutke, svojo žalost. Je že res tako, da živimo v obdobju, kjer mora biti vse oh in sploh. Kjer lažna pozitivnost postaja toksična in nas zastruplja. Da ne bo pomote, tudi sama nisem pristaš jokanja in stokanja in kazanja s prstom na krivce okoli sebe. Nisem…
Krasen sobotni, poletni dan. Ko dolgotrajno vročino zamenja prijetna jesenska temperatura in celodnevno rahlo deževje. Prav kot naročeno za brezdelje in branje strokovne literature, ki že nekaj časa sameva na polici. Po nekaj sladkih urah na kavču, pod toplo odejo in prebranih, že kar nekaj poglavij, se oglasi moj vrli um: »Hej, ti gniješ tukaj…
Hej, kako si? V redu, vse po starem. Vljudnostno vprašanje in z rokava stresen običajen odgovor. Kar pomeni, če je vse po starem, potem je vse v najlepšem redu. Pa je res tako? Po starem pomeni, živeti v patriarhalnem svetu, kjer prevladuje igra nadvlade, tekmovalnost, usmerjenost v materialno, egoizem in v več, boljše in močnejše.…
Mogoče si mislite, da se mi že meša, medtem ko ste prebrali naslov. Ne, čisto v redu sem. So pa te tri besede zaznamovale našo družinsko karanteno, saj so bile najbolj pogosto na dnevnem redu. V prvi fazi karantene je bila najbolj pogosto uporabljena beseda: jeba. Ko kar nismo mogli verjeti, kaj se dogaja in…